Oči široko odprte

Stala sva v morju do pasu in se smejala kot počena lonca.
Sonce mojega osončja je komaj zajemalo sapo.
“Ne seri,” je cvilila skozi zobe in si brisala solze.
“Obljubim, da je res,” sem hitel odgovarjati, preden sem tudi sam padel v glasen krohot.
“Ti se pa ziher zajebavaš z mano, ko praviš, da nisi nikoli,” sem udaril nazaj. Ženka je od smeha tresoče odkimavala z glavo.

“Čakaj, čakaj,” naju je v nekem trenutku umirila moja lepotica in ponovno postavila vprašanje, zaradi katerega sva se kot dva najstnika od smeha valjala po valovih.
“A ti, ko si pod vodo, res imaš odprte oči?” Poskusila je biti resna, a ji ni najbolj uspevalo.
Tokrat sem bil jaz glasnejši v krohotanju.
“Seveda imam odprte oči, kdo jih pa nima!?”
“Jaz jih nimam, še nikoli v življenju nisem pod vodo odprla oči!”
“Ja kako pa najdeš plavati med nogami, ko se potunkaš?”
“Nikoli se nisem tako tunkala.”
“Ja kako pa misliš, da drugi najdejo, ko pod vodo priplavajo do tebe?”
“To sem se tudi sama vsa leta spraševala, kako zmerom zadenejo!”

Spet sem zajokal od smeha in se zvil v vodo. Dovolj let sva skupaj, da bi se lahko poznala tudi do takšnih podrobnosti, pa imava očitno še marsikaj za odkriti drug pri drugemu.

“A bi poskusila?”
Pogledala me je, kot bi ji predlagal let na Luno. Nato je počasi prikimala.
“Ampak pod enim pogojem, Kesar.”
“Reci.”
“Da ti poskusiš z zaprtimi očmi.”
Prikimal sem.

Potopila se je, odprla oči in spoznala moj svet, poln barv in življenja.
In jaz sem se potopil v njenega, slep kot wc račka.

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. SOSED…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več