Majhne skrivnosti

“Imaš križanke?”
“Imam.”
“Imaš kuli?”
“Nimam.”
“Ga imava kje v torbi?”
“Ne.”
“Imaš kakšnega v svoji torbici?”
Tišina.
Alenka?”
Zardela je.
“Imam, pa ne dam.”
“Kulija ne daš?”
“Nimam kulija, imam črn…a flomastra.”
“Dva flomastra?”
“Da.”
“Daj enega za križanko.”
“Ne dam.”
Njen glas je bil odločen.
?
“Nikomur jih ne dam. Samo moja sta. Tudi otrokom ju nisem dala, mi je mala iz torbice potegnila enega, da bi napisala razglednico za dedka, pa sem se zadrla nanjo, naj pusti pri miru. Samo moja sta, razumeš?”
Razumel sem jo.
“Hvala, ker si mi to povedala.”
Ponovno je zardela.
“A sem zato slab človek, če imam skrita dva flomastra, za katera želim, da sta samo moja?”

Segel sem v majhen žep svojega nahrbnika. Iz njega sem potegnil dva črna flomastra. Moja. Skrita. Ki ju nikomur ne bi dal.

Obraz ji je zažarel.
Poljubil sem jo.
“Pokažeš, kako tvoja pišeta?”
Iz torbice je izvlekla Staedtler permanent Lumocolor debeline F.
Na račun iz bifeja, ki je ležal na hotelski mizici, je narisala črto. Čudovito črno črto.
“Lahko še tvojega poskusim?”
Z nežnimi, čudovitimi prsti je prijela Pilot Marker, debeline Fine in Extra Fine. Obojestranski.
“Wow, tudi tvoj piše zelo lepo.”
Objel sem jo.
“Alenka.”
“Reci, srce?”
“Bi zamenjala en flomaster, da bi oba imela isto?”
“Bi, srce. Želim, da sva isto.”

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Zgodbe, ki jih pišejo sosedje

Vsi mi smo sosedje. Eni bolj, eni manj zabavni v svojem početju. Nikoli nisem videl, le kdaj mogoče slišal, kaj moji, sedaj že bivši, sosedje počnejo pri sebi doma. Sem se pa prekleto dobro zabaval vsakič, ko sem jih opazoval na skupnih parkiriščih. Trije si zaradi svoje neobičajnosti zaslužijo, da jih delim z vami. SOSED…

Preberi več

Tattoo

“A narediva kratko pavzo?” Vprašanje je bilo zelo na mestu. Mislim, da zadnjih nekaj minut nisem dihal, ustnice sem imel bele in solze so mi nekontrolirano tekle po licih. Prikimal sem. Nisem imel dovolj moči, da bi iz sebe spustil kak glas. “Te pa opozarjam,” je nadaljeval mirno, skoraj očetovsko, “da bo po pavzi huje,…

Preberi več

Milanska Scala

Star sem 49. Ne morem se odločiti ali čas teče počasi ali hitro. Če pomislim, da je od prometne nesreče minilo samo tri leta, se proti starosti premikam izredno počasi. Po drugi strani je od božičnega darila do tega vikenda minilo, kot bi trenil. V soboto sem torej “vnovčil” ženino božično darilo – obisk La…

Preberi več