Božično darilo

Nestrpen sem bil kot majhen otrok. Bilo je jutro pred božičnim večerom, vse trgovine so bile zaprte in midva z ženo na kavču, pred televizijo, zakopana pod toplo odejo v domači hiši visoko nad glavnim mestom. Iz tega sem sklepal, da so se darila, ki jih bova podarila drug drugemu, že nahajala v hiši. In zakaj bi čakala na večer, če bi si jih lahko podarila takoj? Nisem videl greha v tem, da bi poskusil.

“Srce, imam idejo,” sem nase navrgel svoj najšarmantnejši nasmešek in se sklonil nad njo.
“Pozabi.” Obrnila se je vstran in prestavila tv kanal.
“A, daj no, itak si ga bova dala.”
“Darila se dajejo po večerji.”

Prav. Skobacal sem se s kavča, stopil v kuhinjo, narezal kruh, šunko, skuhal jajca, pripravil krožnika in pribor, vse to prinesel na jedilno mizo, stopil nazaj h kavču, se ji nasmehnil in jo povabil k mizi.
“Draga, pridi. Večerja je na mizi.”
Odkimala je z glavo.
“Beden poskus. Ni teorije.”

Nisem se dal.
“Pa si mi vsaj kupila to, kar sem rekel, da bi imel?”
“A si rekel, da bi kaj imel?”
Nisem mogel verjeti.
“Seveda sem ti rekel!”
“Torej ni to, kar si rekel, da bi imel, ker nisem slišala, da bi mi kaj rekel.”
Prikimal sem. Logika stoji. Če ni slišala, ni kupila.
“A si ti meni kupil to, kar sem ti napisala?”
“Ne.”
“Kako? A ti nisem lepo in čitljivo napisala, kaj bi rada imela? Zdaj si našel čas biti kreativen, ali kaj?”
Bil sem tiho. Imel sem darilo, ki ga ni pričakovala. To bo presenečena. Moral sem pa za vsaj primer še nekaj preveriti.
“Alenka, samo eno stvar mi povej. A je možno, da sva oba kupila isto darilo?”
“Kako to misliš?”
“Nič ne mislim, samo zanima me, če je kakršnakoli možnost, da sva drug drugemu kupila isto darilo?”
“Ni nobenih možnosti,” mi je zagotovila. Oddahnil sem si. In nadaljeval s pogajanji.

“Kaj pa, če si poveva prvo črko in ugibava?”
Moja prelepa kraljična je prikimala.
“Prav. Ti poveš meni, jaz povem tebi.”
Sranje! Moje darilo je takšno, da če ji povem prvo črko, bo takoj uganila. Nekaj sem si moral izmisliti.
“Ti povej prva, ker sem jaz tebe prvi prosil,” sem si kupil nekaj časa.
“Prav. Darilo je na črko V.”
Nasmehnil sem se. Prvi korak do zmage.
“Res lahko ugibam?”
“Lahko.”
“Vgradna pečica?”
“Butl.”
“Vnanji kamin.”
“Kakšen?”
“Vnanji, zunanji, outdoor.”
“Ne.”
“Viagra?”
“Jo rabiš?”
“Neeeee!”
“Zakaj si jo potem omenil?”
“Sem mislil … eh, nič. Pozabi.”
“Ja, res.”
“Velika kosilnica?”
“A to si želiš? A jih nimaš tri?”
“Hej, samo ugibam!”
Pojma nisem imel.
“A je za pojesti?”
“Ne.”
“A je za obleči?”
“Ne.”
“Kakorkoli za natakniti nase?”
“Natakniti nase?”
“Ja, recimo Velik kondom?”
“Idiot.”
“A mi poveš drugo črko?”
“Povem. A.”
“Vaskulaturna mašina?”
“Kaj je pa to?”
“Ne vem, saj je nisem jaz kupil.”
“Glej, pozabi, druga črka ni A. Ne povem ti druge črke, ker boš uganil.”
Hudiča.
“A bi ti meni povedal prvo črko?”
“Seveda, srce. M.”
“Muco si mi kupil,” se je nasmehnila do ušes.
“Nisem.”
“Mercedesa?”
“Neee,” sem presenečeno odvrnil, “od kdaj pa bi ti imela mercedesa?”
“Muco bi imela.”
“Pozabi.”

Končno sva dočakala večer. In dočakala sva konec večerje.
“Si bova zdaj dala darila?”
Nasmehnila se je, da je zasijalo okrog nje, segla z roko pod majico in na plan potegnila belo kuverto. Dala jo je pred mano na mizo. Požrl sem slino in pogledal gor. A se zajebavaš? Ne se zajebavat, prosim lepo!
S tresočimi rokami sem pograbil njeno kuverto, jo odprl in iz kuverte potegnil prepognjen list. Na desnem zgornjem kotu sem zagledal prepoznaven logotip podjetja, šest oranžnih zvezd. Pogledal sem ženo, ki je s čudovitim nasmehom strmela vame in v svoj prepognjen list papirja. Globoko sem vzdihnil in razgrnil papir.
Podarila mi je karte za La Traviato v Milanski Scali. Obraz mi je zasijal. Najprej zato, ker obožujemo opero, nato pa tudi zato, ker drug drugemu nisva kupila istega darila.
“Darilo na V?” sem jo vprašal.
“Vstopnica, kljukec. Nisem mogla reči K, ker bi ugotovil, da so karte.”
Prikimal sem, se ji nasmehnil in ji podal darilno vrečko. Iz nje je potegnila belo kuverto.
“A me zajebavaš?” je tokrat ona zajela sapo. Iz kuverte je potegnila bel prepognjen papir. Zgoraj desno se je nahajal prepoznaven logotip podjetja. Šest oranžnih zvezd. Spogledala sva se, kot bi pravkar ugotovila, da sva namenjena drug drugemu in se obenem režala do solz.
Razgrnila je papir. VIP karte za Michaela Bubleja v Zagrebu.
“Darilo na M?” me je vprašala.
“Michael, kljukica. Če bi rekel K, bi ugotovila, da so karte.”

Zvečer sva si privoščila V.M.
Veliko Muckanja.


Photo by Acharaporn Kamornboonyarush, Pexels

Naroči se na nove zgodbe

Če želiš, ti pošljem email, ko bom objavil svojo naslednjo zgodbo.

Prikaži komentarje


Zadnje objave

Pozor, tečen moški v hiši

Korakal sem po hiši, kot bi vadil za generala. Vse mi je šlo na živce. Nisem vedel, kaj me je pičilo, niti trudil se nisem, da bi ugotovil. Tisti trenutek mi je ustrezalo gnezditi na mračni strani dneva. Ustrezalo mi je iskati nepopolnosti, bentiti nad njimi in si s tem spihati dušo. “Kesar,” se mi…

Preberi več

Moja žena nič ne čuti

Moja lepotica ima slepo pego. Nahaja se vzdolž njene desne strani in se aktivira samo, ko vozi moj avto. V cestni terminologiji bi se temu lahko reklo mrtvi kot, s tem, da je pri moji ženi v tem kotu mrtvo vse, kar se nahaja desno od mojega avta. Z najdražjo sva skupaj okrog osem let.…

Preberi več

Sam doma

Nedelja, 24. 2. 2019 Dan pred počitnicami. Žena se ni počutila najbolje. Neugoden prehlad, zamašeno in boleče uho. V lekarni sem nabavil vse, kar bi ji lahko pomagalo, da bi si končno privoščila kratek dopust na morju – Aspirine, pršila za grlo, Isla bonbone. Lekarnarko sem celo prosil, če mi zraven komerciale proda homeopatijo. Kar…

Preberi več